URŠKIN DNEVNIK: Dovolim si biti to kar sem, v vsej svoji bolečini in veličini!
Pozdravljeni dragi moji! Minilo je že kar nekaj časa od kar sem objavila zadnji članek, ki je govoril o MODNI REVOLUCIJI v Mariboru. Danes pa bi z vami želela deliti svoje misli, občutja, spoznanja in dogodke, ki so se v mojem življenju odvijali zadnja pol leta. Moram vam priznati, da se je moje življenje v tem času postavilo na glavo in tudi prehod v novo leto 2020 je bil zelo buren in intenziven. Še vedno sem pod vplivom teh sprememb, ampak moram reči, da se stanje počasi umirja zato spet prihajam v svoj ritem in harmonijo, kljub vsem ostalim dogodkom, ki se ravnokar odvijajo v zvezi s pandemijo korona virusa.
Zaradi vsega dogajanja okrog mene in čustvene drame, ki sem jo doživljala v sebi, sem ostala popolnoma brez inspiracije in motivacije za ustvarjanje na blogu. Po turbulentnih dogodkih in ob trenutni situaciji, ki jo doživljamo glede omenjene pandemije, pa sem se zopet pomirila in se povezala sama s seboj, da lahko zopet ustvarjam ter se lahkotno in svobodno izražam. S serijami člankov “URŠKIN DNEVNIK” želim na blogu predstaviti, vam bralcem, vpogled v moje osebno življenje, služili pa mi bodo tudi kot pomoč za samorefleksijo.
Kot prvo sem imela veliko pomislekov ali naj sploh začnem pisati o mojem osebnem življenju, zato sem za mnenje povprašala prijateljice, ki so mi v težkih trenutkih stale ob strani. Pritrdile so mi, da se s to odločitvijo popolnoma strinjajo in so me tako še dodatno spodbudile za pisanje tega članka. Globoko v sebi sem imela potrebo po tem, da izrazim te misli in občutja, da se odprem ter izpustim tisto, ker ne potrebujem. Zatorej si dovolim biti to kar sem v resnici, sprejeti bolečino in zaživeti v vsej svoji veličini.
ZGODBA
V začetku prejšnjega leta sem imela obdobje velike zmedenosti in nisem vedela kam in kako naprej, poleg vsega pa so se v zvezi s fantom začele pojavljati resne težave v odnosu. Bližala sem se tudi tistim groznim tridesetim, ko naj bi po pričakovanjih današnje družbe pri teh letih že vedel, kaj bi rad počel v svojem življenju in imel postavljene neke temelje za nadaljnjo življenje, zato je bil pritisk še večji.
S fantom sva skupaj preživela čudovita, nora po drugi strani pa tudi čustveno zelo intenzivna štiri leta, čas pa je bil, da se začnejo stvari pomikati naprej. Oba sva bila zelo zmedena z odločitvami kaj si želiva v prihodnosti in imela sva različne poglede na svet, na odnos in na življenje na splošno. Po hitrem premisleku sem se odločila, da se bom raje za nekaj časa odmaknila stran od njega, se poskušala povezati sama s seboj ter ugotoviti, kaj resnično želim početi v svojem življenju.
Preko programa Evropske solidarnostne enote sem se prijavila na prostovoljski projekt “Volontari in Camino”, kar bi lahko v slovenskem prevodu pomenilo “Prostovoljci na poti” ali “Prostovoljci v gibanju”. Od meseca junija do meseca avgusta sem preživela lepe, pa tudi težke trenutke v Italiji, v mestecu imenovanem Avezzano in sodelovala pri organizaciji Ambecò, ki je organizirala projekt.
Prostovoljski projekt se je odvijal v eni najbolj zelenih regij v Italiji, regiji Abruzzo, ki je obdana s čudovitimi gorami, številnimi parki in naravnimi rezervati, zanimiva pa je tako iz okoljskega kot tudi kulturnega vidika. Na projektu smo izvajali različne dogodke, aktivnosti in delavnice povezane s trajnostnim turizmom ter odgovornim ravnanjem z naravo. V času “ferij” oz. poletnih počitnic, me je seveda prišel pozdravit tudi fant in preživela sva skupne počitnice ter raziskovala srednjo Italijo. Septembra sem se potem vrnila v Slovenijo, da bi dokončala diplomo in od takrat naprej so se stvari obrnile na glavo.
SPREJEMANJE BOLEČINE
Potem ko je tista začetna zaljubljenost po kakšnem letu ali dveh minila sem se začela v partnerskem odnosu srečevati s podzavestnimi vzorci, ki sem jih v zgodnjem otroštvu doživljala in prevzela od staršev. Kar naenkrat sem se nezavedno znašla v odnosu v katerem nisem bila niti najmanj zadovoljna, vse me je obremenjevalo in za vse sem krivila fanta. Zgodilo se mi je ravno to, kar sem si najmanj želela in to, za kar sem vedno govorila - da ne bom nikoli v svojem življenju podobna svoji mami ali svojemu očetu. A sem postala!
Najlažje, je seveda, kriviti za svoje frustracije druge. Kot otroci, smo se z opazovanjem okolice in drugih ljudi naučili, da je najlažje za svoja dejanja okriviti druge in kazati s prstom na njihove napake. Zelo malo ljudi je dejansko pripravljeno začeti popravljati napake pri sebi in prevečkrat obrnemo prst na druge ter jih okrivimo za vse tisto, kar smo mi doživeli in interpretirali, da je bilo za nas slabo. Seveda sem to počela tudi jaz! Ta pot je bila najlažja in po tej poti sem že večkrat prehodila, zato sem bila v tem že izmojstrena.
Ko sem se septembra vrnila iz Italije, da bi dokončala diplomo so se stvari med nama začele zapletati in stanje je postalo nevzdržno, zato sem se odločila, da grem za nekaj časa domov k staršem na Primorsko. Mesec oktober in november sem tako preživela doma, da sem si opomogla od vse tiste čustvene drame. Pristala sem popolnoma na dnu, ničesar ni bilo, kar bi se lahko oprijemala, nič ni bilo trdnega in počutila sem se, kot da je bilo moje dosedanje življenje ena sama megla, jaz pa sem tavala v pričakovanjih in skritih željah po boljšem življenju.
Fant se je, po tem ko sva se razšla, zelo hitro odločil za drugo dekle, zato me je vse skupaj še bolj prizadelo in začela sem se srečevati z občutki nevrednosti, moja samozavest pa je padla nekam globoko v prepad. V naslednjih nekaj mesecih sem se potem začela zavedati, kako zelo sem v tem času pozabila skrbeti za svoje telo, za svojo dušo in za svoj um. V tistih najhujših trenutkih sem bila popolnoma odmaknjena stran od sebe, v mojem umu so se konstantno vrtele slabe misli in tudi moje telo je začelo kazati znake hudega stresa.
UVID VELIČINE ŽIVLJENJA
Bolečina in trpljenje, ki ju doživljamo, včasih le nista tako negativna in temna, kot si na začetku predstavljamo. Iz te izkušnje sem se v bistvu naučila veliko dobrega. Najprej sem si seveda morala priznati svoje napake in sprejeti odgovornost za vsa negativna dejanja in grde stvari, ki sem jih jaz ustvarila v najinem odnosu. Potem sem se morala spopasti s potlačenimi čustvi in si dovolila čutiti vse, kar se je zadrževalo v meni. Na plan je privrelo cel kup različnih čustev in občutij; od joka, jeze, ljubosumja, strahu, tesnobe, depresije kot tudi smeh in solze sreče. Od tukaj naprej je celotna situacija dobila popolnoma drugačen pomen.
Naučila sem se, kako zelo pomembno je biti iskren do samega sebe, si priznati napake, si oprostiti in se kljub vsemu še vedno imeti rad in se sprejemati, da si takšen kakršen si. Na napakah se pač učimo! Naučila sem se, kako si moramo vzeti čas zase in se ceniti, ter predelati vsa tista težka, potlačena čustva, ki so se v nas nabirala tudi po več let. In naučila sem se, da imamo vedno izbiro iz katere plati bomo gledali na življenje. Uvidela sem, kako mi je življenje podarilo drugo priložnost, da si svoje življenje zopet postavim na novo, ampak tokrat si resnično želim postaviti trdne temelje in dobre kvalitete.
V takšnih težkih trenutkih je tudi zelo pomembno, da dajemo pozornost svojim notranjim občutkom, da sprostimo bolečino in zakrpamo rane z ljubeznijo, ki si jo lahko izkazujemo na različne načine. Počasi prihajam k sebi, v sebe, v bolj pomirjeno stanje duha. Da sem začela na celotno situacijo gledati bolj pozitivno sem seveda potrebovala kar nekaj časa, pri tem pa mi je zelo pomagalo, da sem se ponovno povezala sama s seboj. Redno vadim jogo in meditiram, prehranjujem se z bolj zdravo hrano, skrbim za svoj notranji mir in se poslušam, kaj mi sporočajo moji notranji občutki.
Ko čutim, da potrebujem mir in čas zase se odmaknem stran in se povežem sama s seboj, grem v naravo, hodit v hribe, ustvarjam, plešem ali pišem dnevnik. Tako lahko spremljam svoj proces čiščenja in trenutno čustveno stanje, pa tudi lažje spustim misli, ki se mi včasih za brez veze pletejo po glavi in ustvarjajo neumne situacije, strahove in dvome. Tudi med pisanjem tega članka sem pretočila kar nekaj solz ob vse spominih in trenutkih, ki sem jih doživela skupaj s sedaj že bivšim fantom, sprostila bolečino v obliki besed in občutila veliko olajšanje.
ODPIRAM SE VSEMU DOBREMU
V trenutnem doživljanju sveta velikokrat opažam, kako zelo smo začeli pritiskati nase z idejo o popolnem življenju. Na socialnih omrežjih večina ljudi predstavlja samo dobro plat sebe, malokdo pa po resnici pove ali izrazi tisto s čimer ima težave. Zato sem želela s tem člankom izraziti tudi to, kako je včasih življenje lahko neprijetno in da je pomembno povedati kaj se nam v resnici dogaja. Ker ravno takšne težke situacije naredijo človeka še bolj velikega in močnega in takrat pokažemo kdo v resnici smo in kaj se skriva globoko v nas.
Trenutno preživljam karanteno in čudovite tople pomladne dni na Primorskem, v Šempetru pri starših. Narava in sprehodi veliko pripomorejo k temu, da se počutim odlično in da gledam na celotno zadevo iz pozitivne plati. Ko so se mi ena vrata zaprla, so se mi druga vrata odprla. Narava tukaj me navdihuje z novimi idejami in za naslednji teden pripravljamo FASHION REVOLUTION Maribor ON-LINE! Ostanite na vezi in nas spremljajte, dogajalo se bo veliko zanimivih in poučnih stvari povezanih z modno revolucijo in podobnimi zadevami.
V spomin na vse lepo in v opomnik na vse grdo, kar se je med nama z bivšim fantom dogodilo se s temi besedami poslavljam od najine zveze in mu odpuščam za vse neprijetne stvari ter mu želim vse lepo in vse dobro. Jaz pa se odpiram življenju in vsemu dobremu ter na celotno situacijo gledam s pozitivne perspektive, kot lekcijo, kot učenje za boljše in bolj kvalitetno življenje ter sem hvaležna za vsa spoznanja, doživetja in izkušnje! 💗