Smeh je pol zdravja! Ostala polovica, pa so tvoje navade in kakovost tvojega življenja.

Rada imam preproste vsakdanje stvari, ki mi napolnijo dušo. Čudovita dobra jutra s pravično kavico, sprehode v naravo, nakupovanje na lokalni tržnici, druženje s prijatelji, iskrene nasmehe in odkrivanje novih navdihujočih zgodb.

Ljubezen do mode in oblikovanja oblačil, se je razvila že v mladih letih. Navdušili sta me moja nona Marija in teta Nevenka, ki sta obe delali v znani Primorski tekstilni tovarni Ideal, kasneje pa še v Meblo Jogi in Almira Radovljica. Vendar tako kot vse ostale zgodbe povezane s tekstilno industrijo v Sloveniji, se tudi ta zgodba ni lepo zaključila in je industrija propadla.

Pot me je v času študija zanesla v Maribor, kjer trenutno tudi živim in ustvarjam. Med samim študijem Tehnologij tekstilnega oblikovanja sem se začela zanimati za bolj pravično in trajnostno modo. V zadnjih petih letih pa sem kot aktivna prostovoljka pri različnih nevladnih organizacijah spoznala, kako zelo pomembno je, da v vsakdanjem življenju ohranimo ta čut za sočloveka in naravo.

Temu sem prilagodila tudi način življenja z manj odpadki, bolj lokalno pridelano hrano, in podpiranjem pravične trgovine. Zelo rada pa podpiram tudi ekološke in trajnostno usmerjene trgovine in ostale dobre prakse. Mislim, da z nakupi, ki jih opravljamo vsak dan in našim načinom delovanja, ne bi smel trpeti nihče, še posebej pa tisti, ki imajo manj moči nad tem kar se dogaja.

Že kot otrok sem bila tesno povezana z naravo. Odraščala sem v Šempetru pri Novi Gorici, v malem zaselku imenovanem Bazara. Naša dolina je pretežno obdana z gozdom, v katerem sem tudi preživela večino svojega otroštva. Plezali smo po drevesih in gradili “kučke” na njih, kopali rove po zemlji, napenjali loke in rezljali puščice.

Tudi življenje na splošno je bilo v domačem kraju zelo tesno povezano z naravo. Sledili smo njenim ciklom. Spomladi in poleti smo pridelovali sezonsko zelenjavo, obirali sadeže, kosili travo, kasneje pa pripravljali ozimnico, sekali drva in uredili vse potrebno za zimo. Vse to, sem kasneje, ko sem prišla v mesto začela pogrešati. To povezanost z naravo, domačo pridelano hrano in mir, ki ti ga daje sama okolica. To je zame pomenilo dom in še vedno ga vidim v takšni obliki.

Svoje življenje v mestu sem prilagodila z mislijo na ta dom in dodala še nekaj pozitivnih praks, ki so se izkazale kot zelo uporabne. Vsakodnevno se trudim čim bolj zmanjšati odpadke; zelenjavo, sadje in meso kupujem na lokalih tržnicah, ki so vsak dan prisotne po mestu; načrtujem nakupe v naprej in premišljeno kupujem ostale dobrine tako, da poskrbim, da so izdelki pridelani iz ekološke in družbeno odgovorne proizvodnje. S tem načinom delovanja podpiram socialno ekonomijo in ohranjam dobiček na lokalni ravni.